Si zmoreš dovoliti?

V življenju se redkokdaj ustavim; počitek je največkrat prisilne narave. Spominjam se, da sem poletje po končani maturi, namesto da bi izkoristila še zadnje počitnice pred vstopom na fakulteto, poleg svojega običajnega delovnega urnika prevzela še skorajda vsa nadomeščanja. Študijsko okolje je to nenehno delavnost še dodatno okrepilo; nehote sem ponotranjila miselnost, da je v obdobju nekega delovnega procesa (denimo pripravi na izpit) potrebno čas zase omejiti na minimum in se v celoti posvetiti le delu.

V zadnjem mesecu so moji sredini dopoldnevi rezervirani za vodne igrarije, t.j. vodeno aktivnost v vodi, kjer se ob petju in igri krepi domačnost otroka v vodnem okolju in zaupanje v odnosu s staršem. Čas, ko lahko kaj postorim je tako krajši in rezultat temu primeren. A četudi je to edini dan v tednu, ko se odpravim preko meja naše vasi, mi zaradi prej zapisanega dejstva vzbuja slabo vest.

Ko se je le-ta ponovno oglasila tudi to sredo, sem se odločila, da se ji zoperstavim. Pomislim na hčerkino vidno navdušenje, ko skačeva po vodi in ji prigovarjam, kako neverjetno je spretna. In ko poskušam obnoviti lepe občutke, ki jih v meni budi njen izraz na obrazu, si rečem, da ni narobe vzeti si dopoldneva stran od pralnega stroja, štedilnika, študijskega gradiva, brez cunje za prah in likalnika.

Nato sama sebi dovolim ... Dovolim si za eno dopoldne odložiti delo. Še več - uvrstiti to 'nedelo' v svoj urnik in zaradi tega ne imeti slabe vesti.

In ti - si zmoreš dovoliti?