Nedolgo nazaj sem poslušala intervju, v katerem je bilo rečeno, da bi bilo potrebno besedo identiteta prepovedati, češ da je zaradi prepogoste in neustrezne rabe izgubila svoj pravi pomen. Podobno problematiko zaznavam, ko gre za besedo razvajenost. Pogosto jo pripisujejo današnjim generacijam otrok, krivdo za njen pojav pa pripisujejo vzgojnim metodam. Ker se pred razvajanjem kar naprej svari, se starši pogosto soočajo z dilemo, kako se ustrezno odzvati na neko otrokovo potrebo, ne da bi s tem otroka razvadili.
Vsake toliko se na katerem od spletnih omrežij pojavi vprašanje zbegane mame, katere dojenček ne želi spati v svoji posteljici ali pa se sredi noči prebuja v joku. Rada bi ga vzela k sebi in tako pomirila, a se boji, da se bo navadil spanja pod skupno odejo. Pod zapisom se navadno zvrsti cel kup komentarjev, kako je potrebno vztrajati pri tem, da otrok spi v svoji posteljici; naj kar joka v nedogled, da le ne bo razvajen!
Z enako pogostostjo se pojavljajo tudi zapisi mam, ki iščejo pomoč pri pisanju otrokovih domačih nalog. Vsi jim dobrodušno priskočijo na pomoč, obvezno pa pristavijo še kritiko na račun učiteljev, češ kako so dandanes pretirano zahtevni.
Neprimerno je torej vzeti k sebi jokajočega dojenčka, pisanje otrokove domače naloge pa je smatrano kot nekaj normalnega. Gledano skozi prizmo splošnega družbenega mnenja razvajenost torej razumemo kot nežnost, telesni stik oziroma bližino in ne kot otrokovo nesamostojnost, ko gre za izvrševanje njegovih dolžnosti.
Morda v razmislek:
- Tako kot govor je tudi izsiljevanje kompleksen miselni proces. Dojenček še ne zmore govoriti, lahko pa izsiljuje?
- Koliko 10-letnikov poznate, kateri še sedijo v maminem naročju, se pustijo ljubkovati in vse noči prespijo v postelji staršev? Sedaj pa preštejte še vse tiste 30- in 40-letnike, ki se kljub (tudi že večletni) službi za nedoločen čas zastonj hranijo v maminem hladilniku in katerih umazana oblačila sama najdejo pot do pralnega stroja in nato nazaj v omaro.
Naj si za konec dovolim pristaviti še tale 'bonbonček'; ko sem pred nekaj dnevi spet prebirala komentarje na temo nošenja otrok v naročju in (ne)primernosti njihovega spanja v skupni postelji, sem zasledila novo vzgojno metodo - 'crtljamo se podnevi, ponoči pa se spi'. Upam, da ta mama in njen partner ne vzgajata z zgledom, četudi naj bi ta veljal za najboljšo vzgojo. ;)
Dajte otroku svoje naročje, ko le-to potrebuje, bodite tu za njih, ne počnite pa stvari namesto njih; ne prevzemajte nase njihovih dolžnosti in problemov, saj jih, četudi dobronamerno, s takšnim ravnanjem prikrajšate za dragocene izkušnje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar