Česa nas uči Peter Prevc?

23-letnega mladeniča iz Dolenje vasi poznamo vsi. A zares - le redki. Kar poznamo so njegove izjemne predstave in uspehi, s katerimi nas je navduševal to zimo. V svoji sanjski sezoni je osvojil vse, kar se je osvojiti dalo in postavil nove mejnike v skakalnem športu. Poznana nam je torej zgodba o skakalcu velikega formata. A pozoren opazovalec težko spregleda, da zgodba o Petru Prevcu ni le zgodba o izjemnem športniku, temveč mnogo več kot zgolj le to.

(vir fotografije: rtvslo.si)

1) Zgodba o športniku, ki ne strmi k lovorikam, temveč želi narediti stvari najbolje, kot jih zna.

Ne razumem sicer povsem, kako novinarji po opravljenem skoku ali končani tekmi ne uspejo vprašanja oblikovati drugače kot 'Kaj vam pomeni ta zmaga/medalja?', a če bi pozorno poslušali Petrove izjave, bi ugotovili, da bi ga bilo vsaj bolj smiselno nadomestili s še enim zimzelenim 'Kakšni so vaši občutki ob tej zmagi/s to medaljo okoli vratu?'. Iz njegovih odgovor gre namreč razbrati, da ni človek številk, temveč človek občutkov. Pomembnejša kot končen cilj mu je pot do tja. Povedano drugače - rezultati in lovorike so zanj postranskega pomena, kar ga resnično navdaja z zadovoljstvom je popolnost izvedbe oziroma da stvari naredi najbolje, kot zna.

2) Zgodba o zmagovalcu, ki leti med oblaki, a ostaja z glavo na tleh.

Poleg uspehov ga odlikujeta tudi njegova skromnost in spoštljivost do vsakega sogovornika, četudi gre za novinarja, ki ga ob uvrstitvi izven zmagovalnega odra sprašuje o razlogih za neuspeh (!). 

Kljub svoji mladosti deluje neverjetno zrelo. Ob njegovih predstavah v tej sezoni je bilo težko ostati ravnodušen. A v obstoječi 'Prevcmaniji' je prav osrednji junak ostal umirjen vse do zadnjega pristanka. Tudi ob napovedih o naslednji sezoni ostaja prizemljen - zaveda se, da se z novo sezono vse začenja od začetka in da rezultati pretekle zime ne pomenijo zagotovila, da bo tudi v prihodnji v samem vrhu.

I3) Zgodba o človeku, za katerega se zdi, da ima vse, a ob tem ostaja občutljiv za stisko sočloveka.

Petrove smuči, s katerimi je v tej sezoni spisal izjemno poglavje skakalnega športa, so bile na dražbi Vala 202 prodane za neverjetnih 45.000 €. Izkupiček dražbe bo namenjen otrokom, vključenim v projekt Botrstvo. V svojem stilu - skromno - pravi, da ta zmaga ni njegova ... In vendar, kdo bi odštel tako veliko vsoto denarja za smuči nekoga, ki bi mu ne uspelo vse to, kar je v tej sezoni Petru?

Z včerajšnjo predajo smuči najboljšemu ponudniku pa njegova dobrodelnost še ni dobila epiloga; sodelovanje s prej omenjenim projektom bo trajalo še vsaj do novega leta. Do takrat bo namreč en evro od vsakega prodanega uradnega izdelka Peter Prevc namenjen Botrstvu.

4) Zgodba o velikem posamezniku ter hkrati zgodba o ekipi, družini in ljubezni.

Minuli konec tedna smo lahko videli, da se skakalni as ne veseli le svojega uspeha, temveč se mu

(vir fotografije: rtvslo.si)

enako iskren nasmeh na obrazu zariše tudi ob zmagi ekipnega kolega. Da se zaveda pomena ekipe ter ceni delo njenih članov je pokazal tudi že po zmagi na novoletni skakalni turneji, ko je vse soudeležene pri tvorbi omenjenega uspeha obdaril z replikami osvojenega zlatega orla.

Četudi njegova starša vse zasluge za odmevne rezultate pripisujeta sinu, pa je jasno, da mama Prevc ne kuha samo dobrih juh (kot je to povedal Domen ob gostovanju v Spetek), temveč da sta z možem z odliko opravila starševsko vlogo. Fantom sta privzgojila dobre temelje - delovne navade, odgovornost, poštenost. Z brezpogojno ljubeznijo ("..da vedno vedo, da je dom dom in da jih vedno čaka, tudi če se jim karkoli zalomi..") sta jim dala korenine in hkrati vlila dovolj zaupanja, da so pogumno poleteli na svojo pot. 

Še dodatna krila pa Petru daje ljubezen. Čeprav se z Mino ne izpostavljata, pa je med njegovi izjavami ujeti nekaj drobcev, ki kažejo na to, kako zelo sta povezana. Mina je njegov neprofesionalni psiholog, skupaj ustvarjata blagovno znamko, je pobudnica njegovih dobrodelnih dejanj..

Petrova zgodba je še posebej dragocena v času, ko se zdi, da je šport samo še 'biznis', kjer je zaslužek pred pravili 'fair playa' (prirejeni izidi, doping Marije Šarapove, poteze Krima v zaključku državnega rokometnega prvenstva). Pooseblja in živi vse prevečkrat pozabljene vrednote, kot so trdo delo, skromnost, skrb za sočloveka, prijateljstvo, družina, ljubezen. In to je tisto, kar ga ob vseh titulah, res dela Velikega.

Peter Prevc Veliki, globok poklon.

Ženske smo čudovita bitja z eno samo serijsko napako

Priznam ... Včasih v mislih ali pa tudi na glas godrnjam, kako je lažje biti moški. Naj ne bo narobe razumljeno - moški so odlični pomočniki, a ko kazalec izriše 'njihovo uro' ali pa jih načenja bolezen, dajo jasno vedeti, da so utrujeni in si vzamejo počitek. Me pa še pozno ponoči/pred zoro/z vročino in glavobolom delamo obhode po stanovanju in se oziramo za delom. Pri nalaganju operacijskega sistema v našo žensko naravo je torej očitno prišlo do serijske napake in je bila namesto zgoraj omenjene 'moške funkcije' pomotoma nameščena funkcija brezmejnega 'moram', 'treba je', itd.  Tako zelo smo zaposlene s skrbjo za druge in drugo, da (pre)pogosto pozabimo pozabimo poskrbeti zase. Zato vam želim ob letošnjem dnevu žena sporočiti, da za omenjeno pomanjkljivost obstajajo posodobitve in da tudi pri tem strmimo, da bomo (vsaj kakšen dan) enake moškim. :)

Drage moje, uživajte v svoji ženskosti..na današnji praznik in vse preostale dni! <3

Simona Cepin in Mihaela Zabukovec: Porodne zgodbe

(vir fotografije: FB stran Skupina mamic Domačice)

Porodne zgodbe se v našem okolju v največji meri širijo od ust do ust, v zadnjem obdobju pa tudi preko pisane besede. Konec preteklega leta je tako pod okriljem skupine mamic, povezanih v skupino Domačice, izšla knjiga Porodne zgodbe. Zgodbe, ki se ne dogajajo na oddaljeni Farmi, nad katero se navdušujejo bodoče porodnice, ko prebirajo Modrost rojevanja, temveč v našem prostoru. So izjemno iskrene, z močno osebno noto .. in zato še toliko bolj dragocene.
Da gre za zelo potrebno noviteto na naših knjižnih policah kaže dejstvo, da je bilo v začetnih tednih po izdaji do nje skorajda nemogoče priti, saj so bili vsi izvodi nenehno izposojeni. Osrčje knjige predstavlja 31 porodnih zgodb, še dodatno pa jo bogatijo strokovni prispevki, pesmi, otroške risbe, fotografije in umetniške slike.

Večina zgodb je umeščenih v naše porodnišnice, nekatere pa se odvijajo v avstrijski porodni hiši ter nepričakovano tudi v domačem okolju in ob poti v porodnišnico. Nekatera pričevanja v ospredje postavljajo "zunanje dogajanje" oziroma sosledje dogodkov, v večji meri pa so v zapisih ubesedena najbolj intimna doživljanja ženske, ki poraja novo bitjece. Knjiga tako prinaša uvid v globine razburkanega morja občutij, ki v večji meri ostaja skrito očem zunanjega opazovalca poroda, zato je dobrodošlo branje tudi za vse zdravstvene delavce, ki delujejo na tem področju.
Spodaj zapisana občutja in doživljanja so kratek povzetek prebranega.
- Ženske pri svojem porodu ne želijo biti le "nevedne bolnice", neme opazovalke, temveč aktiven igralec.
- Zaradi toge bolnišnične rutine se počutijo utesnjene, čutijo pomanjkanje intimnosti in zasebnosti.
- Neprimerno nagovarjanje osebja (npr. da ni sposobna roditi) doživljajo kot ponižanje, nemoč in sram.
- Od zdravstvenih delavcev, ki prisostvujejo porodu, si želijo več čustvene podpore in ne podpore v smislu pospeševanja poroda s predrtjem ovojev, umetnih popadkov, epizotomije, itd.
- Carski rez lahko spremljajo občutki krivde in  dvoma v lastno materinsko vlogo.
- Ženske s slabo porodno izkušnjo pogosto naletijo na nerazumevanje s strani okolice (vsi poznamo že skorajda ljudski izraz - "Pozabi kar je bilo, važno da sta z otrokom živa in zdrava.").

Kljub temu, da je vsaka porodna zgodba zgodba zase, pa je moč najti njihov skupen imenovalec - porod ni samo nekaj, kar se zgodi in potisnemo v pozabo, ampak se globoko dotakne ženske in jo trajno zaznamuje. Tako je lahko vzrok težavnemu poporodnemu obdobju ali pa vir moči ter vere in čudenja nad zmogljivostjo in čudovitim ustrojem lastnega telesa. In zato, drage ženske, nam ne bi smelo biti vseeno, kako rodimo.