Dva obraza iste družbe

Sodeč po izjavah v včerajšnji razpravi o spremembi zakonske zveze smo s sprejetjem novele dokazali zrelost in postali družba, ki sledi temeljnim človekovim pravicam, je strpna in vključujoča. Za vse ali zgolj za izbrance?

Dragi Katja, Miha, Tjaša, Jure in vsi, ki ste morda slučajno naleteli na zapis - morda se vam to, da danes živite zdi povsem samoumevno. In vendar ni. Ob novici o nosečnosti bi se vaši starši lahko odločili, da le-to umetno prekinejo. Morda se bere kot fantastika, a tovrstne odločitve niso redkost -statistika kaže, da razmerje živorojenih otrok in načrtovanih splavov pri nas 6,3:1! Letno je tako za pravico do življenja prikrajšanih približno 3500 otrok (za lažjo predstavo - to je 250 vrtčevskih oddelkov prve starostne skupine).

Ob tako ogromni številki bi bilo pričakovati, da bi se v družbi, ki tako silno teži k spoštovanju in priznavanju temeljnih človekovih pravic, kaj zganilo. Da bi se začela poglobljena razprava in aktivno oblikovanje ukrepov, kako podpreti ženske, ki se znajdejo v tako hudi stiski, da jim splav predstavlja edini izhod. A kot je v tej 'zreli' družbi v navadi, posameznik redko vidi dlje od zgolj svojih svoboščin in pravic in ker nam zahvaljujoč našim staršem pravica do življenja ni bila odvzeta, omenjenega problema sploh ne zaznavamo.



In da je dvoličnost v tej strpni in vključujoči družbi' še večja - ob sobotnih večerih se topijo srca in pregorevajo telefonske linije ob dobrodelnih koncertih otrok z Downovim sindromom, hkrati pa se dnevno opravljajo preiskave, s katerimi se že v zgodnji nosečnosti te iste otroke načrtno išče. Ker so drugačni in predstavljajo obremenitev za zdravstveno blagajno?

Od ideala zrele, strpne in vključujoče družbe nas očitno ločujejo svetlobna leta. In ker se gradnje lotevamo pri strehi, namesto pri temeljih, se zdi ta še toliko bolj nedosegljiv.