Česa nas uči Peter Prevc?

23-letnega mladeniča iz Dolenje vasi poznamo vsi. A zares - le redki. Kar poznamo so njegove izjemne predstave in uspehi, s katerimi nas je navduševal to zimo. V svoji sanjski sezoni je osvojil vse, kar se je osvojiti dalo in postavil nove mejnike v skakalnem športu. Poznana nam je torej zgodba o skakalcu velikega formata. A pozoren opazovalec težko spregleda, da zgodba o Petru Prevcu ni le zgodba o izjemnem športniku, temveč mnogo več kot zgolj le to.

(vir fotografije: rtvslo.si)

1) Zgodba o športniku, ki ne strmi k lovorikam, temveč želi narediti stvari najbolje, kot jih zna.

Ne razumem sicer povsem, kako novinarji po opravljenem skoku ali končani tekmi ne uspejo vprašanja oblikovati drugače kot 'Kaj vam pomeni ta zmaga/medalja?', a če bi pozorno poslušali Petrove izjave, bi ugotovili, da bi ga bilo vsaj bolj smiselno nadomestili s še enim zimzelenim 'Kakšni so vaši občutki ob tej zmagi/s to medaljo okoli vratu?'. Iz njegovih odgovor gre namreč razbrati, da ni človek številk, temveč človek občutkov. Pomembnejša kot končen cilj mu je pot do tja. Povedano drugače - rezultati in lovorike so zanj postranskega pomena, kar ga resnično navdaja z zadovoljstvom je popolnost izvedbe oziroma da stvari naredi najbolje, kot zna.

2) Zgodba o zmagovalcu, ki leti med oblaki, a ostaja z glavo na tleh.

Poleg uspehov ga odlikujeta tudi njegova skromnost in spoštljivost do vsakega sogovornika, četudi gre za novinarja, ki ga ob uvrstitvi izven zmagovalnega odra sprašuje o razlogih za neuspeh (!). 

Kljub svoji mladosti deluje neverjetno zrelo. Ob njegovih predstavah v tej sezoni je bilo težko ostati ravnodušen. A v obstoječi 'Prevcmaniji' je prav osrednji junak ostal umirjen vse do zadnjega pristanka. Tudi ob napovedih o naslednji sezoni ostaja prizemljen - zaveda se, da se z novo sezono vse začenja od začetka in da rezultati pretekle zime ne pomenijo zagotovila, da bo tudi v prihodnji v samem vrhu.

I3) Zgodba o človeku, za katerega se zdi, da ima vse, a ob tem ostaja občutljiv za stisko sočloveka.

Petrove smuči, s katerimi je v tej sezoni spisal izjemno poglavje skakalnega športa, so bile na dražbi Vala 202 prodane za neverjetnih 45.000 €. Izkupiček dražbe bo namenjen otrokom, vključenim v projekt Botrstvo. V svojem stilu - skromno - pravi, da ta zmaga ni njegova ... In vendar, kdo bi odštel tako veliko vsoto denarja za smuči nekoga, ki bi mu ne uspelo vse to, kar je v tej sezoni Petru?

Z včerajšnjo predajo smuči najboljšemu ponudniku pa njegova dobrodelnost še ni dobila epiloga; sodelovanje s prej omenjenim projektom bo trajalo še vsaj do novega leta. Do takrat bo namreč en evro od vsakega prodanega uradnega izdelka Peter Prevc namenjen Botrstvu.

4) Zgodba o velikem posamezniku ter hkrati zgodba o ekipi, družini in ljubezni.

Minuli konec tedna smo lahko videli, da se skakalni as ne veseli le svojega uspeha, temveč se mu

(vir fotografije: rtvslo.si)

enako iskren nasmeh na obrazu zariše tudi ob zmagi ekipnega kolega. Da se zaveda pomena ekipe ter ceni delo njenih članov je pokazal tudi že po zmagi na novoletni skakalni turneji, ko je vse soudeležene pri tvorbi omenjenega uspeha obdaril z replikami osvojenega zlatega orla.

Četudi njegova starša vse zasluge za odmevne rezultate pripisujeta sinu, pa je jasno, da mama Prevc ne kuha samo dobrih juh (kot je to povedal Domen ob gostovanju v Spetek), temveč da sta z možem z odliko opravila starševsko vlogo. Fantom sta privzgojila dobre temelje - delovne navade, odgovornost, poštenost. Z brezpogojno ljubeznijo ("..da vedno vedo, da je dom dom in da jih vedno čaka, tudi če se jim karkoli zalomi..") sta jim dala korenine in hkrati vlila dovolj zaupanja, da so pogumno poleteli na svojo pot. 

Še dodatna krila pa Petru daje ljubezen. Čeprav se z Mino ne izpostavljata, pa je med njegovi izjavami ujeti nekaj drobcev, ki kažejo na to, kako zelo sta povezana. Mina je njegov neprofesionalni psiholog, skupaj ustvarjata blagovno znamko, je pobudnica njegovih dobrodelnih dejanj..

Petrova zgodba je še posebej dragocena v času, ko se zdi, da je šport samo še 'biznis', kjer je zaslužek pred pravili 'fair playa' (prirejeni izidi, doping Marije Šarapove, poteze Krima v zaključku državnega rokometnega prvenstva). Pooseblja in živi vse prevečkrat pozabljene vrednote, kot so trdo delo, skromnost, skrb za sočloveka, prijateljstvo, družina, ljubezen. In to je tisto, kar ga ob vseh titulah, res dela Velikega.

Peter Prevc Veliki, globok poklon.

Ženske smo čudovita bitja z eno samo serijsko napako

Priznam ... Včasih v mislih ali pa tudi na glas godrnjam, kako je lažje biti moški. Naj ne bo narobe razumljeno - moški so odlični pomočniki, a ko kazalec izriše 'njihovo uro' ali pa jih načenja bolezen, dajo jasno vedeti, da so utrujeni in si vzamejo počitek. Me pa še pozno ponoči/pred zoro/z vročino in glavobolom delamo obhode po stanovanju in se oziramo za delom. Pri nalaganju operacijskega sistema v našo žensko naravo je torej očitno prišlo do serijske napake in je bila namesto zgoraj omenjene 'moške funkcije' pomotoma nameščena funkcija brezmejnega 'moram', 'treba je', itd.  Tako zelo smo zaposlene s skrbjo za druge in drugo, da (pre)pogosto pozabimo pozabimo poskrbeti zase. Zato vam želim ob letošnjem dnevu žena sporočiti, da za omenjeno pomanjkljivost obstajajo posodobitve in da tudi pri tem strmimo, da bomo (vsaj kakšen dan) enake moškim. :)

Drage moje, uživajte v svoji ženskosti..na današnji praznik in vse preostale dni! <3

Simona Cepin in Mihaela Zabukovec: Porodne zgodbe

(vir fotografije: FB stran Skupina mamic Domačice)

Porodne zgodbe se v našem okolju v največji meri širijo od ust do ust, v zadnjem obdobju pa tudi preko pisane besede. Konec preteklega leta je tako pod okriljem skupine mamic, povezanih v skupino Domačice, izšla knjiga Porodne zgodbe. Zgodbe, ki se ne dogajajo na oddaljeni Farmi, nad katero se navdušujejo bodoče porodnice, ko prebirajo Modrost rojevanja, temveč v našem prostoru. So izjemno iskrene, z močno osebno noto .. in zato še toliko bolj dragocene.
Da gre za zelo potrebno noviteto na naših knjižnih policah kaže dejstvo, da je bilo v začetnih tednih po izdaji do nje skorajda nemogoče priti, saj so bili vsi izvodi nenehno izposojeni. Osrčje knjige predstavlja 31 porodnih zgodb, še dodatno pa jo bogatijo strokovni prispevki, pesmi, otroške risbe, fotografije in umetniške slike.

Večina zgodb je umeščenih v naše porodnišnice, nekatere pa se odvijajo v avstrijski porodni hiši ter nepričakovano tudi v domačem okolju in ob poti v porodnišnico. Nekatera pričevanja v ospredje postavljajo "zunanje dogajanje" oziroma sosledje dogodkov, v večji meri pa so v zapisih ubesedena najbolj intimna doživljanja ženske, ki poraja novo bitjece. Knjiga tako prinaša uvid v globine razburkanega morja občutij, ki v večji meri ostaja skrito očem zunanjega opazovalca poroda, zato je dobrodošlo branje tudi za vse zdravstvene delavce, ki delujejo na tem področju.
Spodaj zapisana občutja in doživljanja so kratek povzetek prebranega.
- Ženske pri svojem porodu ne želijo biti le "nevedne bolnice", neme opazovalke, temveč aktiven igralec.
- Zaradi toge bolnišnične rutine se počutijo utesnjene, čutijo pomanjkanje intimnosti in zasebnosti.
- Neprimerno nagovarjanje osebja (npr. da ni sposobna roditi) doživljajo kot ponižanje, nemoč in sram.
- Od zdravstvenih delavcev, ki prisostvujejo porodu, si želijo več čustvene podpore in ne podpore v smislu pospeševanja poroda s predrtjem ovojev, umetnih popadkov, epizotomije, itd.
- Carski rez lahko spremljajo občutki krivde in  dvoma v lastno materinsko vlogo.
- Ženske s slabo porodno izkušnjo pogosto naletijo na nerazumevanje s strani okolice (vsi poznamo že skorajda ljudski izraz - "Pozabi kar je bilo, važno da sta z otrokom živa in zdrava.").

Kljub temu, da je vsaka porodna zgodba zgodba zase, pa je moč najti njihov skupen imenovalec - porod ni samo nekaj, kar se zgodi in potisnemo v pozabo, ampak se globoko dotakne ženske in jo trajno zaznamuje. Tako je lahko vzrok težavnemu poporodnemu obdobju ali pa vir moči ter vere in čudenja nad zmogljivostjo in čudovitim ustrojem lastnega telesa. In zato, drage ženske, nam ne bi smelo biti vseeno, kako rodimo.

Dva obraza iste družbe

Sodeč po izjavah v včerajšnji razpravi o spremembi zakonske zveze smo s sprejetjem novele dokazali zrelost in postali družba, ki sledi temeljnim človekovim pravicam, je strpna in vključujoča. Za vse ali zgolj za izbrance?

Dragi Katja, Miha, Tjaša, Jure in vsi, ki ste morda slučajno naleteli na zapis - morda se vam to, da danes živite zdi povsem samoumevno. In vendar ni. Ob novici o nosečnosti bi se vaši starši lahko odločili, da le-to umetno prekinejo. Morda se bere kot fantastika, a tovrstne odločitve niso redkost -statistika kaže, da razmerje živorojenih otrok in načrtovanih splavov pri nas 6,3:1! Letno je tako za pravico do življenja prikrajšanih približno 3500 otrok (za lažjo predstavo - to je 250 vrtčevskih oddelkov prve starostne skupine).

Ob tako ogromni številki bi bilo pričakovati, da bi se v družbi, ki tako silno teži k spoštovanju in priznavanju temeljnih človekovih pravic, kaj zganilo. Da bi se začela poglobljena razprava in aktivno oblikovanje ukrepov, kako podpreti ženske, ki se znajdejo v tako hudi stiski, da jim splav predstavlja edini izhod. A kot je v tej 'zreli' družbi v navadi, posameznik redko vidi dlje od zgolj svojih svoboščin in pravic in ker nam zahvaljujoč našim staršem pravica do življenja ni bila odvzeta, omenjenega problema sploh ne zaznavamo.



In da je dvoličnost v tej strpni in vključujoči družbi' še večja - ob sobotnih večerih se topijo srca in pregorevajo telefonske linije ob dobrodelnih koncertih otrok z Downovim sindromom, hkrati pa se dnevno opravljajo preiskave, s katerimi se že v zgodnji nosečnosti te iste otroke načrtno išče. Ker so drugačni in predstavljajo obremenitev za zdravstveno blagajno?

Od ideala zrele, strpne in vključujoče družbe nas očitno ločujejo svetlobna leta. In ker se gradnje lotevamo pri strehi, namesto pri temeljih, se zdi ta še toliko bolj nedosegljiv.

Si zmoreš dovoliti?

V življenju se redkokdaj ustavim; počitek je največkrat prisilne narave. Spominjam se, da sem poletje po končani maturi, namesto da bi izkoristila še zadnje počitnice pred vstopom na fakulteto, poleg svojega običajnega delovnega urnika prevzela še skorajda vsa nadomeščanja. Študijsko okolje je to nenehno delavnost še dodatno okrepilo; nehote sem ponotranjila miselnost, da je v obdobju nekega delovnega procesa (denimo pripravi na izpit) potrebno čas zase omejiti na minimum in se v celoti posvetiti le delu.

V zadnjem mesecu so moji sredini dopoldnevi rezervirani za vodne igrarije, t.j. vodeno aktivnost v vodi, kjer se ob petju in igri krepi domačnost otroka v vodnem okolju in zaupanje v odnosu s staršem. Čas, ko lahko kaj postorim je tako krajši in rezultat temu primeren. A četudi je to edini dan v tednu, ko se odpravim preko meja naše vasi, mi zaradi prej zapisanega dejstva vzbuja slabo vest.

Ko se je le-ta ponovno oglasila tudi to sredo, sem se odločila, da se ji zoperstavim. Pomislim na hčerkino vidno navdušenje, ko skačeva po vodi in ji prigovarjam, kako neverjetno je spretna. In ko poskušam obnoviti lepe občutke, ki jih v meni budi njen izraz na obrazu, si rečem, da ni narobe vzeti si dopoldneva stran od pralnega stroja, štedilnika, študijskega gradiva, brez cunje za prah in likalnika.

Nato sama sebi dovolim ... Dovolim si za eno dopoldne odložiti delo. Še več - uvrstiti to 'nedelo' v svoj urnik in zaradi tega ne imeti slabe vesti.

In ti - si zmoreš dovoliti?

Kako si razlagati razvajenost?

Nedolgo nazaj sem poslušala intervju, v katerem je bilo rečeno, da bi bilo potrebno besedo identiteta prepovedati, češ da je zaradi prepogoste in neustrezne rabe izgubila svoj pravi pomen. Podobno problematiko zaznavam, ko gre za besedo razvajenost. Pogosto jo pripisujejo današnjim generacijam otrok, krivdo za njen pojav pa pripisujejo vzgojnim metodam. Ker se pred razvajanjem kar naprej svari, se starši pogosto soočajo z dilemo, kako se ustrezno odzvati na neko otrokovo potrebo, ne da bi s tem otroka razvadili.

Vsake toliko se na katerem od spletnih omrežij pojavi vprašanje zbegane mame, katere dojenček ne želi spati v svoji posteljici ali pa se sredi noči prebuja v joku. Rada bi ga vzela k sebi in tako pomirila, a se boji, da se bo navadil spanja pod skupno odejo. Pod zapisom se navadno zvrsti cel kup komentarjev, kako je potrebno vztrajati pri tem, da otrok spi v svoji posteljici; naj kar joka v nedogled, da le ne bo razvajen!
Z enako pogostostjo se pojavljajo tudi zapisi mam, ki iščejo pomoč pri pisanju otrokovih domačih nalog. Vsi jim dobrodušno priskočijo na pomoč, obvezno pa pristavijo še kritiko na račun učiteljev, češ kako so dandanes pretirano zahtevni.
Neprimerno je torej vzeti k sebi jokajočega dojenčka, pisanje otrokove domače naloge pa je smatrano kot nekaj normalnega. Gledano skozi prizmo splošnega družbenega mnenja razvajenost torej razumemo kot nežnost, telesni stik oziroma bližino in ne kot otrokovo nesamostojnost, ko gre za izvrševanje njegovih dolžnosti.

Morda v razmislek:
- Tako kot govor je tudi izsiljevanje kompleksen miselni proces. Dojenček še ne zmore govoriti, lahko pa izsiljuje?
- Koliko 10-letnikov poznate, kateri še sedijo v maminem naročju, se pustijo ljubkovati in vse noči prespijo v postelji staršev? Sedaj pa preštejte še vse tiste 30- in 40-letnike, ki se kljub (tudi že večletni) službi za nedoločen čas zastonj hranijo v maminem hladilniku in katerih umazana oblačila sama najdejo pot do pralnega stroja in nato nazaj v omaro.

Naj si za konec dovolim pristaviti še tale 'bonbonček'; ko sem pred nekaj dnevi spet prebirala komentarje na temo nošenja otrok v naročju in (ne)primernosti njihovega spanja v skupni postelji, sem zasledila novo vzgojno metodo - 'crtljamo se podnevi, ponoči pa se spi'. Upam, da ta mama in njen partner ne vzgajata z zgledom, četudi naj bi ta veljal za najboljšo vzgojo. ;)

Dajte otroku svoje naročje, ko le-to potrebuje, bodite tu za njih, ne počnite pa stvari namesto njih; ne prevzemajte nase njihovih dolžnosti in problemov, saj jih, četudi dobronamerno, s takšnim ravnanjem prikrajšate za dragocene izkušnje.

Dovolite si biti nežne

Drage (bodoče) mamice,

danes se skupaj z vami veselim najlepše, a hkrati najodgovornejše vloge v življenju. Vsaka dobra in vredna stvar od nas terja precej energije in napora, tako tudi materinstvo. A ko se ob koncu dneva glava umiri, ostane le hvaležnost, da ti je dano biti mamica.

Vsem lepim mislim in željam, ki jih boste danes deležne, naj dodam še svojo - PRISLUHNITE SEBI IN SI DOVOLITI BITI NEŽNE. Vse prevečkrat namreč zaznam stisko mamic, ki se želijo odzvati na jok svojih malih čudežev, a tega ob številnih pripombah o tem, da bodo otroka razvadile in da gre zgolj za način izsiljevanja, ne upajo. Svarijo jih, naj le pazijo, da dojenček ne bo preveč v naročju, čim prej ga je potrebno iz skupne prestaviti v svojo posteljo..
Dejstvo je, da so otrokovi možgani zlasti v prvem letu razvoja še zelo nezreli in kot taki še ne zmorejo tako kompleksnega procesa kot je izsiljevanje. Jok je v začetku otrokov edini način komunikacije, preko katerega vam sporoča, da je lačen, utrujen, mu je dolgčas ali pa da si želi vaše bližine. In le-to še kako potrebuje! Pomislite, da sta bila dolgih devet mesecev eno. Z rojstvom pa se zanj naenkrat vse spremeni; porodi se iz varnega zavetja, toliko je novih dražljajev, zaznav, občutkov. Z izjemo vas je zanj vse novo. Zato potrebuje vaše naročje - ker ste v poplavi vsega novega nekaj poznanega, stalnega. To ga pomirja in ga navdaja z občutkom varnosti. In tem bolj se bo počutil varnega oziroma tem bolj boste krepili njegovo zavedanje, da ima varen pristan, kamor se lahko vrne, bolj suvereno bo odkrival nepoznano in si samostojno nabiral novih izkušenj.

Trdno verjamem, da otroka ni mogoče razvaditi z nežnostjo. Iz svojih izkušenj veste, kako nam prijajo poljubi, dotiki, objemi nam dragih oseb in da jih ni nikoli preveč! Čas, ko boste lahko vzgojile razvajenega otroka, pride kasneje - ko boste reševale njihove probleme, namesto da bi jih naučile, kako naj se sami spopadejo z njimi, ko boste pisale domače naloge in podpirale otrokovo pritoževanje, kako je prezahtevno poiskati informacije ob tem, da je brez vaše pomoči uspel ustvariti svoj račun na katerem od spletnih omrežij ...

Zatorej - naj vaše materinsko srce preglasi še tako glasne kritike. In naj v današnjem dnevu ob pogledu na vaše velike in male otroke igra od ponosa!